Moje ime je Slavko Vetrih, sem župan Občine Vitanje. Na svet nisem prijokal na Pohorju, se je pa to zgodilo povsem blizu njega. Ko sem začel pogledovati skozi okno, je bilo Pohorje tako rekoč tik pred menoj, pravzaprav čisto pred nosom. Ko sem z leti odraščal, sem kaj kmalu, še posebej iz premnogih pripovedi dedka, začel vse bolj spoznavati ta prečudoviti pohorski svet.
Dedek je bil rojen v Tolstem vrhu nad Mislinjo. Na domačiji, ki se nahaja na višini okrog 1400 m nad morjem. Tam ni zraslo dosti stvari. Za silo je rodila rž, pa oves, pa krompir, od sadja so uspevale le »lesne« češnje. Na travnikih je rasel v glavnem oster »volk«.
Ko se je poročil in nasledil domačijo, se mu je rodilo osem otrok. Potem je prišla neozdravljiva jetika in mu vzela pet otrok in ženo. Edino zdravilo za bolezen so bili mladi smrekovi vršički. Zdravnik je svetoval, naj vsi oboleli gredo v gozd in se dobesedno pasejo po smrečju. Najstarejši so ubogali in preživeli.
Potem se je bil primoran poročiti znova. Poročil se je s sosedovim dekletom, doma iz malo nižje ležeče, sosednje domačije.
Po poroki mu je tast dobronamerno svetoval. Prodaj domačijo in kupi drug grunt kje nižje, da boste lažje živeli.
Tako je leta 1922 kupil domačijo v Spodnjem Doliču, kjer naš rod živi še danes.9. maja 1022. leta so pripeljali s štirimi pari volov kramo. Živali so bile lačne, trava pa že tako velika, da je lahko moj dedek vzel koso in nakosil »prilost«. Zraven pa dodal: »Tu bo pa res lažje, tam gor na planini je še vse rjavo. Trava še ni niti ozelenela.«
Podobna situacija se je zgodila tam nekje koncem leta 2017, ko se je pri meni doma oglasil, zdaj žal že pokojni vrhunski alpinist Davo Karničar, doma z Jezerskega. Ko je videl za hlevom zložene bale, je vprašal, če so nam ostale od lani, pa sem odgovoril, da so že letošnje. Takrat se je udaril z roko po glavi, rekoč: »Ja, pa kje jaz živim, pri nas je še vse rjavo …«.
No, pojdimo nazaj k dedku. Ponovno se mu je rodilo osem otrok in eden od njih je kasneje postal moj oče in gospodar na naši domačiji.
Ljudje so moje prednike zelo cenili. Za dedka, ki je bil sicer nepismen mož, znal se je samo podpisati, so povedali, da je naredil z roko vse, kar je videlo oko in še posebej poudarili, da ni bilo tako grdega jarka, da dedek ne bi iz njega spravil še tako debelega hloda, kar pomeni, da je moral biti zelo vztrajen. Bil je tudi pravi ljudski živinozdravnik, ki je z izvrstnimi izkušnjami in poznavajoč številna domača zdravila in metode pozdravil in rešil nešteto primerov pri bolnem govedu daleč naokrog.
Babica je bila »babica porodničarka«, ki je skozi vse svoje življenje pomagala na svet izjemno velikemu številu otrok, tudi meni. Bila je odlična pevka, to je veljalo tudi za dedka .
Peli so vsi otroci, za razliko od ostalih je bil moj oče nadvse odličen ljudski muzikant, ki je vrsto let skrbel za dobro voljo na preštevilnih porokah in različnih slavjih v gostilnah in ob domačih običajih.
Ko se je poročil z mojo mamo, je naneslo tako, da je tudi bila doma iz Pohorja, iz precej podobne, le nekoliko večje domačije, kot je naša. Nahaja pa se ta domačija na Bukovi gori ali Vitanjskem Skomarju.
Iz domačije je enkraten pogled na le par km oddaljeno Vodovnikovo Skomarje, zato ni čudno, da je mama znala poleg vseh potrebnih življenjskih naukov in znanja na pamet tudi veliko Vodovnikovih pesmi.
Zato ni čudno, da sem okusil življenje, kot ga je živela velika večina Pohorcev skozi dolga stoletja.
Čas otroštva je bil čas, ko še na Pohorju ni bilo traktorjev, tudi ne cest, le voli in kolovozi. Danes je težko komu razložiti, kako so škripala kosišča in kako je ostra kosa švistnila skozi rosno travo, kako je dišalo po svežem senu, kako so se voli otepali nadležnih obadov. Kakšen dar je pomenil trenutek, ko smo sedli v senco ali pa se ob večerih po končanem delu ob pesmi čričkov sladkali s češnjami.
Vse tam do približno leta 1980 je bilo Pohorje v poletnih mesecih odeto v zlato barvo pšeničnih, ovsenih in ječmenovih njiv. Nad njimi se je šopirila rž, tu in tam soržica, za njimi pa ajda na jesen.
Ob žetvi so prišle kope na njivah in na ozara in kopice, če je bilo res lepo vreme.
Ko so pospravili kope, je pa prišla jesen.
Kot bi razgrnil rožnat prt, tako je cvetel na roke obdelan krompir, križce je kazala koruza, plevice so plele korenje na strnišču in zgodaj zjutraj, ko še ni bilo muh, smo sejali repo.
Spomladi ob cvetenju drevja je bučalo v sadovnjaku, jeseni so kmetje udarjali po riglnih in prešali mošt. Pa gnoj so vozili na njive, orali in sejali ozimno žito, potem ko je vse pridelano »blago romalo iz njiv v domače shrambe«. Veliko krompirja, koruze in malovja je pomenilo lep furež oz. debele prašiče in hkrati veselje in obilje dobre hrane.
V pozni jeseni in čez zimo so padale smreke in plohi so na podilu ali na pokah romali v dolino.
Dedek je nasekal stelje in paclnov, pozimi je cepil šiklne in delal cokle ter popravljal vozove, vmes je mimogrede nastala še kakšna igrača za otroke.
Tako je bilo vse dotlej, dokler nismo začeli stvari postavljati na glavo, misleč, kako bo lepo in lažje.
Buldožerji so razparali nekoč gladke planjave. Pribrneli so traktorji, izginilo je žito iz njiv in kašč, nič se več ne splača, namesto dišečega sena »dišita« silaža in gnojevka, vse gre prepočasi. Kdaj je bilo ob košnji na travniku nazadnje čas sesti v senco, ne pomnim.
Pred leti sem nekega nedeljskega jutra odšel po gobe. Mogočne kmetije so še spale v jutranjem svitu.
Spotoma sem razmišljal, koliko je na kmetijah danes na zalogi hrane, če primerjamo s stanjem izpred 50 let.
Namesto 100 škafov pšenice v koštih, najbrž dve kili moke. Le mesa je danes vsled zamrzovalne tehnike v obilju. A težko bi bilo jesti samo meso.
Ker močno drži pregovor, da je vsako delo vredno toliko, kolikor je vanj vloženega truda, si vsi s prihodom nove tehnike sicer olajšamo delo, a si hkrati žagamo vejo, na kateri sedimo, saj sočasno razvrednotimo pridelek. Tako nima nobene cene les, ki je dajal dolga stoletja glavni dohodek pohorskih kmetij.
Zadnja leta na Pohorje prihaja turizem, a ne brez težav. Danes se trudimo z domačo kulinariko, a ne zaleže noben trud, če pa ni več izvirnih domačih surovin. Pa če ostanemo kar pri domači kmečki kokoši, ki je ne more nadomestiti nobena umetno vzrejena, enako je pri prašiču, enako pri goveji juhi, pri domačem kruhu iz krušne peči.
Da tort ne omenjam, saj se še spomnim tistih starih okusov, ko je oče, kdaj pa kdaj prinesel iz ohceti kaj peciva za otroke.
Kljub vsemu in vsem tegobam navkljub pa smo Pohorci prav posebni ljudje. Vsled trdega dela, brez katerega na Pohorju ni moč preživeti, nam je navrženega nekaj trdega značaja, veliko vztrajnosti in iznajdljivosti. Slednje redko srečaš še kje toliko kot ravno na Pohorju.
Pohorci ne bi bili Pohorci, če ne bi vedeli, kaj je »šverc«, pa vsled donosnosti, ki je vedno nekje blizu temu početju, vedno budno spremljajo situacijo oz. so z njo na tekočem. Ne vsi, tisti najiznajdljivejši pa zagotovo.
Veliko ljudi se je na Pohorju pečalo s kamenjem, na področju naše občine so že v času pred Kristusom lomili beli marmor in ga baje po vodi odplavljali v svet.
Zelo domiselno so naši predniki kasneje izkoristili vse vodotoke, še posebej za pogon mlinov in žag, kasneje malih elektrarn in prvih industrijskih obratov. Pri nas in še kje so delovale kovačije, pa predilnice, steklarne, ...
Pomemben dohodek Pohorcev je bil dolga stoletja les. Posebej dobro se je z lesom služilo v asu nekdanje Jugoslavije, še posebej, če ga je bilo možno na »črno« prešvercati kam na Hrvaško.
V teh časih so se dobro prodala »na črno« seveda tudi mravljinčja jajca. Pohorci pa ne bi bili Pohorci, če ne bi mravelj z ustreznimi posegi pripravili do tega, da so jim jajca same nanosile na kup in to početje je botrovalo tudi nakupu kakšnega traktorja ali druge potrebne dobrine.
Najiznajdljivejši so se ukvarjali tudi z nabiranjem, odkupom in preprodajo številnih gozdnih sadežev, zdravilnih zelišč ipd.
Ko se je vse to nehalo, je postal modna muha pohorski skrilj, še prej seveda ladijski pod in še kaj bi se našlo.
Najnovejši prepovedani posli so seveda, na srečo v redkih primerih, vezani na konopljo.
Ni tako dolgo, ko mi je bilo na eni domačij ponujeno domače peciv iz nadvse lepe košare. Ko sem povprašal o njenem izvoru, mi je ob pojasnilu, da je spletena iz praznih vrečk za kavo barcaffe, mi je skoraj zaprlo sapo.
Ko opazujem današnje življenje, sem vesel, da tudi na našem podeželju živi čedalje več zelo izobraženih ljudi, ki obvladajo pravzaprav vsa področja sodobnega življenja. Pojavljajo se prvi primeri obratovanja najsodobnejše CNC tehnologije, Pohorje je prepleteno z najsodobnejšimi komunikacijskimi vodi, tudi do najvišjih točk so speljane sodobne oz. uporabne cestne povezave.
Vsled klenosti in pridnosti Pohorcev uspevajo okrog in okrog gore številna uspešna podjetja, ki bi, morda locirana drugod, ne dosegala tako dobrih razvojnih rezultatov. Ni bilo enostavno, ko so pred leti iz kmetij posrkala veliko mladih ljudi, a kasneje se je vse skupaj izkazalo kot sicer težka, a vendarle dobra simbioza.
Dobro je pred leti kazalo turizmu, a mu je žal sprememba klime v zadnjih letih zadala tako močne rane, da bo nujno potrebno poiskati povsem nov koncept delovanja.
S pravim pristopom in glede na izjemno lepo okolje, kamor so locirani centri, se bo najbrž izšlo, zagotovo pa ne samo od sebe. Če kdo, bodo ta trenutno najtrši oreh na koncu strli Pohorci, ali pa bo ostal cel. V to trditev skoraj ne dvomim.
Ker mi je blizu kultura, se je moram za konec na kratko dotakniti. Pohorje je rodilo veliko ljudi, odličnih kulturnih ustvarjalcev. Osebno mi je posebej blizu Janko Glazer, neponovljiv je seveda Jurij Vodovnik, zelo blizu mu je naš, vitanjski Matija Štimulak, nov čas je rodil Antona Gričnika, pa Tineta Lesjaka in še številne druge, vmes so odlični gledališčniki, pa duhovniki in škofje, nekje med pesniki in glasbeniki je tudi moj mali prispevek. Redkokje je najti toliko različnih glasbenikov, pa odličnih pevcev. Osebno mi ostaja lep spomin na pesem »Poglejte ga Pohorca«, ki so jo pred leti na moj tekst posneli Fantje izpod Rogle in je kasneje dala ime osrednji vsakoletni turistični prireditvi v Gorenju nad Zrečami.
Za konec bi rad končal z zapovedmi Jurija Vodovnika, ki zapoveduje takole:
- Ne verjemi vsega, kar čuješ.
- Ne stori vsega, kar moreš.
- Ne povej vsega, kar veš.
- Ne požri vsega, kar vidiš.
- Ne ponucaj vsega, kar imaš.
- Ne pozabi vsega, kar znaš.
Če bi te zapovedi spoštovali, bi se bilo najbrž celo lažje spopasti celo z virusom in še s kakšno tegobo časa.
Če ne preseneti kakšna nova in povsem neznana katastrofa, potem se Pohorju in Pohorcem pišejo še lepi časi.
Zato srečno Pohorci in srečno tebi Pohorje!
Še tekst pesmi »Poglejte ga Pohorca«
Poglejte, poglejte ga Pohorca,
Pohorca tistega pravega,
to on vam je rečem in nihče drug,
spoznam ga čim vidim klobuk.
Krajce poglejte zavihane ima,
za trakom lep šopek, sta cveta vmes dva,
če dobre je volje, ga nosi po stran,
po Pohorju al po Ljubljan.
Ko sreča gospoda, ga sname z glave,
saj starih manir se pozabit ne sme,
če golo ima ali pa sivo glavo,
klenih misli natresel vam bo…
Naj modre bo ali preproste glave
v njej matere nauki in dobre želje
kot pravi Slovenec si Pohorc želi,
nam zdrava ostani Slovenija ti.
Izvaja ansambel Fantje izpod Rogle, besedilo Slavko Vetrih.
Slavko Vetrih,
župan Občine Vitanje
