Elektronski odpadki oziroma e-odpadki postajajo vse večji globalni problem. Število elektronskih naprav hitro narašča, medtem ko stopnje reciklaže ostajajo nizke. Posledično prihaja do nepravilnega odlaganja neuporabljenih naprav, kar ne le škoduje okolju, temveč povzroča tudi izgubo dragocenih surovin (He et al., 2023; Ni et al., 2023).
Za dosego trajnostnega življenjskega cikla izdelkov je nujno preiti iz linearnega modela „vzemi-izdelaj-odvrzi“ na krožno gospodarstvo. V krožnem modelu so izdelki zasnovani za ponovno uporabo, obnovo ali reciklažo, kar omogoča, da materiali ostanejo v obtoku in se zmanjšuje količina odpadkov. Ta pristop podaljšuje življenjsko dobo elektronskih naprav, spodbuja vračanje surovin in zmanjšuje okoljski vpliv. Strategije, kot so modularno oblikovanje, enostavno popravilo ter poslovni modeli, kot je najem, omogočajo, da izdelki ostanejo v uporabi dlje časa in tako prispevajo k bolj trajnostnemu sistemu elektronskih naprav (Kirchherr et al., 2017).
Eden najbolj uveljavljenih pristopov za podaljšanje življenjske dobe naprav so programi vračanja izdelkov. Ti programi proizvajalcem nalagajo, da elektronske naprave oblikujejo tako, da jih je mogoče lažje reciklirati, ter da omogočijo uporabnikom vračilo naprav po uporabi. To omogoča ponovno uporabo ali predelavo naprav, kar neposredno podpira krožno gospodarstvo.
Kljub temu je ključni dejavnik pri uspehu teh programov sam potrošnik, saj on odloča, ali bo napravo vrnil v sistem ali jo zavrgel kot odpadek (Li et al., 2021).
Katere psihološke dejavnike je treba upoštevati pri uspešnih programih vračanja izdelkov?
Za razumevanje trajnostnega vedenja v kontekstu e-odpadkov je potrebno preučiti psihološke dejavnike, ki posameznike spodbujajo k ukrepanju. Ena najbolj uveljavljenih teorij za razlago motivacije trajnostnega vedenja je Teorija načrtovanega vedenja (TPB). Ta okvir je bil preizkušen na številnih raziskovalnih področjih in se je izkazal za učinkovitega pri pojasnjevanju razlogov, zakaj ljudje sprejemajo določena vedenja (Puzzo & Prati, 2024).
TPB temelji na treh glavnih dejavnikih:
- Stališče - Posameznikovo pozitivno ali negativno vrednotenje določenega vedenja. Če nekdo verjame, da recikliranje elektronskih naprav koristi okolju, bo verjetneje imel pozitiven odnos do sodelovanja v programih vračanja naprav.
- Subjektivna norma - Družbeni pritisk k določenemu vedenju. Če posameznik zaznava, da njegovi prijatelji ali skupnost podpirajo reciklažo, se bo počutil bolj motiviranega, da tudi sam vrne napravo v sistem.
- Zaznana vedenjska kontrola - Prepričanje posameznika o svoji sposobnosti izvedbe vedenja. Če nekdo meni, da ima enostaven dostop do programov vračanja in razume postopek reciklaže, se bo z večjo verjetnostjo odločil za vračilo naprave.
Ti trije dejavniki vplivajo na namen posameznika, da ukrepa – močno pozitivno stališče, podpora okolice in visoka zaznana kontrola povečujejo verjetnost, da bo posameznik ravnal trajnostno in vrnil elektronsko napravo v sistem (Ajzen, 1991; Dixit & Badgaiyan, 2016).
Kateri drugi dejavniki prispevajo k učinkovitosti programov vračanja izdelkov?
Poleg psiholoških dejavnikov pomembno vlogo igrajo tudi druge okoliščine, ki vplivajo na posameznikovo namero za sodelovanje pri trajnostnih praksah. V kontekstu e-odpadkov so raziskave identificirale več ključnih dejavnikov.
Dostopnost in priročnost
Najpomembnejši dejavnik je priročnost vračila naprav (Puzzo & Prati, 2024). Ko je postopek vračila enostaven in dostopen – na primer skozi bližnje zbirne točke ali uporabnikom prijazne možnosti poštnega vračila – se verjetnost sodelovanja znatno poveča. Enostavna dostopnost zmanjša ovire za trajnostno vedenje in spodbuja večjo udeležbo v programih trajnostnega odstranjevanja e-odpadkov (Kim & Paulus, 2011; Laeequddin et al., 2022).
Proizvajalčeve spodbude
Poleg dostopnosti ima pomembno vlogo tudi podpora proizvajalcev, ki pa je pogosto premalo raziskana. Med ukrepi, ki lahko pospešijo vračilo e-odpadkov, so:
Pomoč uporabnikom prek klicnih centrov,
Jasna navodila za vračilo naprave,
Simboli na izdelkih, ki usmerjajo potrošnike k pravilnemu odlaganju (Laeequddin et al., 2022).
Ti ukrepi olajšajo postopek reciklaže in pripomorejo k višjim stopnjam vračanja naprav.
Ključne ugotovitve
Za reševanje naraščajočega problema e-odpadkov je potrebno preiti na krožno gospodarstvo, kjer so naprave zasnovane za ponovno uporabo, obnovo in reciklažo. Čeprav so programi vračanja izdelkov ključni za uspeh tega sistema, je vključevanje potrošnikov bistvenega pomena, da se naprave vrnejo v obtok namesto v smeti.
Razumevanje psiholoških dejavnikov, kot so stališča, družbene norme in zaznana kontrola, nam omogoča učinkovitejše motiviranje trajnostnega vedenja. Poleg tega lahko dejavniki, kot sta dostopnost in podpora proizvajalcev, še dodatno izboljšajo učinkovitost programov vračanja, saj olajšajo trajnostne prakse in omogočajo odgovorno ravnanje z e-odpadki.
Z akademskega vidika se lahko največ naučimo, če se ne omejujemo na eno samo disciplino, ampak povezujemo spoznanja iz različnih raziskovalnih področij, da tako razširimo obstoječe znanje in prispevamo k bolj trajnostni prihodnosti. 🚀🌍♻️
Pripravili: Christiane Lehrer (Copenhagen Business School), Christian Meske in Hüseyin H. Keke (Ruhr-Universität Bochum)
Reference
Ajzen, I. (1991). The theory of planned behaviour. Organizational Behaviour and Human Decision Processes, 50(2), 179–211. https://doi.org/10.1016/0749-5978(91)90020-T
He, Y., Kiehbadroudinezhad, M., Hosseinzadeh-Bandbafha, H., Gupta, V. K., Peng, W., Lam, S. S., … & Aghbashlo, M. (2023). Driving sustainable circular economy in electronics: A comprehensive review on environmental life cycle assessment of e-waste recycling. Environmental Pollution, 123081. https://doi.org/10.1016/j.envpol.2023.123081
Kim, S., & Paulos, E. (2011). Practices in the creative reuse of e-waste. In Proceedings of the SIGCHI Conference on Human Factors in Computing Systems (pp. 2395-2404). https://doi.org/10.1145/1978942.1979292
Kirchherr, J., Reike, D., & Hekkert, M. (2017). Conceptualizing the circular economy: An analysis of 114 definitions. Resources, Conservation and Recycling, 127, 221-232. https://doi.org/10.1016/j.resconrec.2017.09.005
Laeequddin, M., Kareem Abdul, W., Sahay, V., & Tiwari, A. K. (2022). Factors that influence the safe disposal behaviour of e-waste by electronics consumers. Sustainability, 14(9), 4981. https://doi.org/10.3390/su14094981
Li, B., Wang, Y., & Wang, Z. (2021). Managing a closed-loop supply chain with take-back legislation and consumer preference for green design. Journal of Cleaner Production, 282, 124481. https://doi.org/10.1016/j.jclepro.2020.124481
Ni, Z., Chan, H. K., & Tan, Z. (2023). Systematic literature review of reverse logistics for e-waste: Overview, analysis, and future research agenda. International Journal of Logistics Research and Applications, 26(7), 843-871. https://doi.org/10.1080/13675567.2021.1993159
Puzzo, G., & Prati, G. (2024). Psychological correlates of e-waste recycling intentions and behaviours: A meta-analysis. Resources, Conservation and Recycling, 204, 107462. https://doi.org/10.1016/j.resconrec.2024.107462
Dixit, S., & Badgaiyan, A. J. (2016). Towards improved understanding of reverse logistics–Examining the mediating role of return intention. Resources, Conservation and Recycling, 107, 115-128. https://doi.org/10.1016/j.resconrec.2015.11.021