Katja Nežmah je jeseni 2026 prekolesarila 3.493 kilometrov dolgo pot od Ptuja do portugalskega Cabo da Roca.
1. Kako se najpogosteje premikate po Mariboru – peš, s kolesom, z avtobusom ali avtom?
Najraje s kolesom ali peš. Avto uporabljam predvsem takrat, ko ga zaradi kakšnih obveznosti res potrebujem, sicer pa poskušam za premikanje čim več uporabljati kar svoje telo. Zdi se mi škoda, da bi za vsako krajšo pot avtomatsko sedli v avto.
2. Koliko kilometrov približno naredite v enem tednu peš ali s kolesom?
S kolesom naredim približno 400 kilometrov na teden. Peš sem v zadnjem času nekoliko manj, kot bi si želela, in pravzaprav si želim, da bi bilo tudi hoje spet več. Oboje mi veliko pomeni, le da trenutno kolo zavzema precej večji del mojega vsakdana.
3. Kaj vam je pri hoji ali kolesarjenju po Mariboru najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč občutek svobode. Na kolesu ali peš mesto doživljaš drugače, bolj neposredno. Hkrati pa je Maribor takšno mesto, da si zelo hitro iz urbanega okolja v naravi, kar mi ogromno pomeni.
4. Ali ste mogoče že prekolesarili Dravsko kolesarsko pot ali kak njen del?
Ne še, ampak si jo zelo želim prekolesariti. Glede na to, koliko časa preživim na kolesu, je to pravzaprav nekaj, kar bi že zdavnaj morala narediti. :)
5. Brez avtomobila en teden – bi šlo?
Velik izziv. Avto uporabljam za določene obveznosti, sicer pa vedno, kadar je mogoče, izberem kolo ali hojo. Meni je zelo naravno, da za premikanje uporabljam svoje telo.
6. Radi preživljate čas v naravi? Kje v Mariboru najraje greste na sprehod ali se zapeljete s kolesom?
Obožujem naravo. Če bi lahko, bi bila verjetno ves čas nekje zunaj in preprosto del nje. :) Zelo rada imam Pohorje, okolico Drave, Piramido, Kalvarijo in okoliške griče. Pravzaprav ni toliko pomembna ena točno določena lokacija – pomemben mi je občutek, da sem zunaj, v gibanju in v stiku z naravo.
7. Kako se je po vašem mnenju stanje na področju mobilnosti spremenilo od vaše mladosti do danes?
Mislim, da se je precej spremenilo predvsem zavedanje. Danes veliko več govorimo o kolesarjenju, hoji, javnem prevozu in trajnostni mobilnosti. Tudi infrastruktura se izboljšuje, čeprav je še kar nekaj prostora za napredek. Pomembno se mi zdi, da kolesa ne vidimo več samo kot športnega rekvizita, ampak kot čisto običajno prevozno sredstvo.
8. Kolo ali avto – kdo je hitrejši čez Maribor?
Definitivno KOLO.
9. Ena stvar, ki bi jo v Mariboru spremenili za boljšo mobilnost?
Želela bi si še bolj povezane in predvsem varne kolesarske infrastrukture. Posamezni dobri odseki so super, ampak prava razlika nastane takrat, ko se lahko človek od začetka do cilja pripelje varno in brez nenadnih prekinitev kolesarske poti.
10. Ali lahko športniki s svojim zgledom spodbudijo ljudi k bolj trajnostni mobilnosti v mestu?
Absolutno. Ne toliko s tem, da ljudem govorimo, kaj morajo početi, ampak tako, da sami živimo to, o čemer govorimo. Če nekdo vidi, da lahko tudi športnik za vsakodnevno pot izbere kolo ali hojo namesto avtomobila, mogoče tudi sam pomisli, da bi lahko poskusil.
11. Kako bi bilo osveščanje o trajnostnih načinih mobilnosti najbolj učinkovito – za otroke, mlade, zaposlene, starejše?
Predvsem skozi prakso. Otrokom skozi igro in šolo, mladim skozi šport, zgled in družbena omrežja, zaposlenim tako, da imajo dejansko dobre pogoje za prihod s kolesom ali javnim prevozom, starejšim pa z varno in dostopno infrastrukturo. Sama ne verjamem preveč v pristop »to moraš početi«. Veliko bolj učinkovito je, če ljudje sami začutijo, da je lahko tak način premikanja prijeten, praktičen in dober tudi zanje.
12. Maribor najraje raziskujete na dveh nogah, dveh kolesih ali štirih kolesih?
Na dveh kolesih. Zagotovo. :) Ravno prav hitro, da prideš daleč, in ravno prav počasi, da še vedno opaziš okolico. Zelo rada pa bi v svoj vsakdan spet vključila tudi več hoje.
13. Ali bi dodali še kak komentar, spoznanje, izkušnjo ali doživetje iz prakse oziroma družine na temo mobilnosti?
Meni je zanimivo, kako zelo se občutek za razdaljo spremeni, ko se navadiš uporabljati svoje telo za premikanje. Nekaj kilometrov se ti na začetku morda zdi daleč, čez čas pa postane popolnoma normalen del dneva. Sama trajnostne mobilnosti zato ne dojemam kot odpovedovanja avtomobilu, ampak bolj kot vračanje k nečemu zelo naravnemu – da se premikamo z lastnim telesom. Poleg tega dobiš še gibanje, čas zunaj, stik z okoljem in pogosto tudi precej boljšo voljo.